Začetki smučarskih skokov

Smučarski skoki so se razvili na Norveškem, in sicer v pokrajini Telemark (od tod izvira ime doskoka). Skoki na smučeh so se razvili iz terenskega smuka, ko so pričeli smučarji naravne ovire preskakovati. Na začetku je bila kombinacija smučanja po strmini in krajših skokov. Skoki so bili krajši, saj se je skakalo le na pobočju. A počasi so začeli graditi daljša pobočja.Leta 1808 je Norvežan Olaf Rye v Eidsbergu skočil 9,5 m, kar je prvi zapisan dokaz o dolžini skoka, lahko bi rekli tudi prvi »svetovni rekord«.Prvo tekmovanje so organizirali leta 1862, prva uradni organizirana tekmovanja v smučarskih skokih pa so bila na Norveškem leta 1879 v Husebyju v bližini Osla. Svetovno prvenstvo v smučarskih skokih se je začelo 1925. Smučarski skoki so že od vsega začetka (1924) tudi discipline na zimskih olimpijskih igrah. Z gradnjo vedno večjih skakalnic (Planica) pa so si po letu 1934 začeli utirati pod tudi poleti na smučeh. Z izgradnjo vedno boljših in večjih skakalnic je prišlo do delitve skokov tudi na olimpijskih igrah in na svetovnih prvenstvih (od leta 1962) v skoke na normalnih skakalnicah (daljave med 65m in 80m) in velikih skakalnicah (od 80 do 100m). Po letu 1945 so pričeli graditi velikanke tudi drugod. Planici sta najprej sledila Obersdorf (ZRN) in Kulm (Avstrija) in druge. Za leto 1972 je mednarodna smučarska zveza FIS tudi prvič razpisala tudi svetovno prvenstvo v poletih, in sicer v Planici. Ta čas veljavni svetovni rekord je bil prav tako dosežen v Planici (165m).